Solarne celice so poznane kot tehnološko izjemno dovršena naprava. Ta sončno energijo direktno prevaja v električno. Za svoje delovanje pa takšne celice nujno potrebujejo le dovolj veliko gostoto svetlobnega toka.
Izkoristek solarne celice je definiran kot razmerje med energijo upadenih fotonov ter energijo vseh vpadnih fotonov. Upadeni fotoni se absorbirajo na površini solarne celice. Sicer pa v grobem ločimo tri vrste sončnih celic. To so monokristalne, polikristalne ter amorfne. Slednje imajo najslabši izkoristek, ki se giblje nekje med 6 in 8 odstotki.
Monokristalne solarne celice so danes najbolj razširjene
Za monokristalne solarne celice je značilno, da so bile najprej množično proizvedene. To je tudi največji vzrok, da dandanes veljajo za najbolj razširjeno vrsto takšnih celic. Proizvajajo se lahko iz kaljenega stekla, in sicer v okvirjih iz aluminija. Posledično so dobro odporne tudi na najzahtevnejše vremenske pogoje.
Izkoristek monokristalne solarne celice je nekje med 15 in 18 %. To je tudi največ od omenjenih vrst celic. Ker pa imajo najvišji izkoristek, so posledično tudi najdražje. Izkoristek za polikristalne sončne celice pa je nekje med 12 in 14 %.
Sestava sončne celice
Za še boljšo predstavo je najbolje, da razložimo tudi samo sestavo solarne celice. Na sploh celico lahko razdelimo v šest slojev. Na vrhu solarne celice je steklena plošča. Ostale plošče dobro varuje pred različnimi mehanskimi vplivi, kot sta na primer dež in toča. Sledi antirefleksna plast, s katero se doseže zmanjšan odboj svetlobe.
Tretja plast solarne celice je kontaktna mreža. Sledita ji še p ter n-tip polprevodnika. Na dnu pa je zadnja plast. Ta je izdelana iz kovine ter služi kot odličen prevodnik električnega toka.
Delovanje sončnih celic
Za še boljše razumevanje delovanja solarnih celic se nujno potrebuje dovolj predznanja o polprevodnikih. Ti imajo pri sobni temperaturi le malo prosto gibajočih se valenčnih elektronov. Posledično je njihova prevodnost precej manjša kot pri kovinah.…