Vsako leto komaj čakam, da gremo na morje. Jaz bi živela na morju in nikoli ne reci nikoli, si večkrat rečem, ko pomislim na to željo. Morje, plovila, veter, morski zrak, obožujem te kraje. To so kraji, kjer se počutim srečna. Najraje se usedem zjutraj v kakšno kavarno tik ob morju in uživam, ko opazujem plovila in galebe. Takrat sem najraje sama. Tako se zjutraj zgodaj prebudim, oblečem, ko še vsi spijo in grem na jutranji sprehod, ta mi v celem dnevu pomeni največ.
Tudi večerni sprehodi so lepi, te po navadi preživim z družino, tako nimam mira, vse ropota, polno ljudi, zato so mi jutra veliko lepša, ko se vse po tihem prebuja, še plovila me ne motijo, imam občutek, da so tudi ona tišja, kot pa če z dan. Življenje teče vsak dan in prav je, da uživamo v dnevih, da ne uživamo in čakamo samo na poletje ali na vikend, to ni pravo življenje. Tako razmišljam jaz sama in ravno zato pravim, da bom morala narediti korak naprej, in se preseliti na morje, ker jaz pol leta živim zato, da bom lahko šla na morje, to pa ni v redu.
Če bi jaz odločala, kako bom živela, potem mi je že sedaj vse jasno, imela bi majhno stanovanje blizu morja, tudi plovila se ne bi branila, še kako bi ga imela, imela bi večji čoln, ne bi imela jadrnice. Tako bi vsak dan šla na sprehod ob morju, lahko bi tudi tekla, kakor se mi bi dalo. Imela bi svojo izbrano kavarno, v katero bi zahajala na jutranjo kavo, to bi mi bilo prekrasno, tako bi opazovala plovila, morje, galebe, vse kar je povezano z morjem. Verjetno pa takšnega življenja, še dolgo ne bom živela, puščam pa svojim sanjam svobodo.